“Zgodba sledi Živi, lastnici majhne knjigarne na Nizozemskem, ki se sooča z izzivi poslovnega neuspeha, osamljenosti in neizpolnjenih pričakovanj. Po selitvi iz Slovenije upa, da bo v novem okolju našla notranji mir in smisel, a se hitro znajde pred vprašanjem: ali je beg res rešitev ali zgolj odlašanje neizogibnega soočenja s samim seboj? Niz nepredvidljivih srečanj – s skrivnostno Beatrix, nekdanjim partnerjem Keesom in novimi znanci, kot je Dobru – jo počasi vodi k premisleku o tem, kaj resnično pomeni pripadati nekemu kraju, ljudem in predvsem sebi.
Avtorica pripoved oblikuje s premišljeno karakterizacija likov, ki niso zgolj nosilci zgodbe, temveč na nek način tudi arhetipi različnih življenjskih filozofij in poti. Beatrix se nam vsej svoji skrivnostnosti in večinoma pozitivnemu pogledu na življenje izrisuje kot simbol modrosti in intuicije. Ni moč spregledati, da srečanje z Beatrix v Živi prebudi občutek zaupanja vase in v življenje samo. Nekdanji partner Kees predstavlja doživeto, preživeto in nikoli zares do polnosti uresničeno ljubezen in naivno retorično vprašanje, ali se resnično lahko vrnemo v preteklost. Njuno ponovno srečanje, skupno kosilo po letih brez stikov, njuno navihano zbadanje in poželjiva naklonjenost, njuno strastno vnovično ljubljenje, podano s pravo mero razkritosti in zastrtosti, pri bralcu učinkovito vzbudi vzporednice, ki jih lahko najde v lastnem življenju. Mar niso naše najstniške, študentske ali pa prve resne ljubezni, prav tako kot njuna, zakopane pod kopico življenjskih izkušenj, spoznanj in odločitev, skozi katere se prebijajo kot strasten, romantične naive poln spomin, ki pa ga resno in trezno prevpraševanje kaj hitro postavi na svoje življenjsko mesto. Zaljubljenost in ljubezen sta brez dvoma temi, ki se osredji protagonistki nenehno ovijata zdaj okoli srca, zdaj okoli možganov in mestoma tudi okoli vratu. Zdaj kot strastno hotenje po telesni bližini, spet drugič kot poglobljeno premišljevanje o pomenu medsebojnih naklonjenosti, spet tretjič kot strah, ki junakinjo ohromi pod oklepom lastne negotovosti in dvomov.
Potem je tu še Dobru, eden izmed bolj skrivnostnih in hkrati karizmatičnih likov v romanu. Temnopolt, z žametnim glasom in mirno, premišljeno naravo. Njegova prisotnost vzbuja občutek stabilnosti in povezanosti z naravo, še posebej skozi njegovo delo in strast do vrtnarjenja. Kot aktiven član skupnosti zbrane okoli Divjega vrta, urbanega vrtička, ki ga je pomagala ustvariti Alida, v sebi nosi močno zavedanje o pomenu zemlje, rasti in skupnosti. Nehote se ob njem v spomin prikrade slika Rembranta van Rijna Dva Afričana na kateri je sloviti nizozemski slikar leta 1661 v zamolkli svetlobi upodobil dva temnopolta moška, tistega v ospredju v resni razpravi, z desno roko pomaknjeno ob bok, s snopom svetlobe čez vase prepričane oči, v tuniki, ki priča o preskrbljenosti in belim šalom, ki gosposko pada čez ramo. Drugi mož, katerega obraz je dodobra izrisan v polmraku, telo pa zgolj v obrisih, sloni na njegovi rami in vneto posluša sogovornika. Kaj lahko bi njegov potret zamenjali z Živinim.” (iz spremnega zapisa: Sekumady Condé, MA PLUS BELLE HISTOIRE D’AMOUR, C’EST VOUS – KDO SMO, MEDTEM, KO IŠČEMO NAŠE IZGUBLJENE JAZE)
