Polona Campolunghi Pegan v pesniški zbirki zbirki Hišica na Marsu (Hirondelle, 2025) odpira prostor dvojine – intimen in hkrati univerzalen, kjer se eros prepleta z ranljivostjo, telesnost z mitom, bližina s kozmično razdaljo. Pesmi, razpete med slovenščino in bosanščino (prevod Sonja Cekova Stojanoska), ustvarjajo dialog med jeziki, kulturami in telesi, ki se srečujejo in razhajajo, vedno znova na meji izrekljivega.
»Hišica« iz naslova je obenem zavetje in eksil, kraj imaginacije, kjer ljubezen, hrepenenje in izguba segajo do rdečega prahu Marsa in se vračajo v intimo vsakdanjega dotika. Poezija Polone Campolunghi Pegan je izrazito telesna – koža, dih in dotik se stapljajo s podobami lune, morja, gozda in puščave. Telo postane prostor, kjer se zapisuje zgodba ljubezni in odsotnosti, kjer je jezik hkrati razpoka in most.
V tej zavezanosti telesu in intimnemu odmeva občutljivost, kakršno v slovenski poeziji poznamo pri Maji Vidmar, medtem ko večje, čezjezikovne in čezkulturne razsežnosti spominjajo na pesniško pot Josipa Ostija. Polona Campolunghi Pegan tako vpisuje svoj glas v tradicijo, ki ljubezen in eros razume kot presežno izkušnjo – hkrati globoko osebno in univerzalno.
