Roman Maje Drolec Jeben lajf se podaja v srčiko družinske drame. Žargonski jezik, ki se ga poslužuje Luka, ni toliko znak njegovega uporništva, kot odraža raztreščen svet. Mama Mojca najtežja obdobja premaguje z branjem, zato je ta knjiga tudi hommage leposlovju, čeprav je resnično življenje neskončno brutalno. Preplet različnih tem kot so razpad družine, pozne zanositve, drogiranja in spraševanja, kaj je sploh še lahko dom, so podane v poetičnem in hkrati preciznem jeziku, ki stvari in življenje postavlja na čistino. Roman je pisan na način, da mobilizira življenje iz večih vidikov in registrov, prepleta različne zgodbe, pri čemer se spretno izogne pasti sentimentalnosti. Predvsem pa Maja Drolec piše za življenje in mu, čeprav posebej v drugem delu v ospredje prihaja Lukovo izmučeno telo, skuša nadeti notranji smisel. Zgodbi matere in sina se odslikavata druga v drugi, pri čemer pa bralki ali bralcu prepuščata – kaj je tisto, zaradi česar nekdo pripada ali je izključen iz skupnosti. (Gabriela Babnik Ouattara)
Roman Jeben lajf nas potegne v življenjske zgodbe, ki se ta trenutek dogajajo okoli nas. Opazujemo razkorak med družbenimi normami in osebnimi pričakovanji, ki jih narekuje čas, v katerem živi Mojca s svojo razpadlo družino. Trije generacijski spomini, okoli katerih pisateljica gradi roman, so pomanjkanje očetovske ljubezni v otroštvu, soočanje z ločitvijo in odvisnost najstnika od prepovedanih drog. Ob njih nam poglobljeno naslika raznoliki spekter čustvovanj.
Pripoved spremljamo skozi oči mame Mojce in sina Luka, ki se znajde na poti odvisnosti. Večno vprašanje, kdo je kriv za jeben lajf, ki ga doživljajo vpleteni, daje različne odgovore, in odločitev bralca je, da se odloči za svojo resnico.
Napeti roman nas bo že med branjem prisilil v razmišljanje in v posamezni tematiki tudi poistovetenjem s pripovedjo, ki jo podaja pisateljica Maja Drolec. Zanimiva, družbeno aktualna, predvsem pa čustveno poglobljeno napisana zgodba. (Dr. Igor Čuhalev)
