»Metka Sušec Praček se z romanom Ni me več strah inteligentno poglablja v življenje ženske, nekaj let pred upokojitvijo. Postavljeni smo v njen svet dogodkov, ki se vrstijo v dveh vzporednih časovnih dimenzijah. Bralec pred seboj ugleda današnjo Saro, pred katero so izzivi vdovstva ter zaključevanja aktivnega dela svojega življenja, ter Saro, ki je spremljala svojega moža skozi zdravljenje bolezni. Pri tem ne gre pozabiti, da ima avtorica kar nekaj podobnih potez kot junakinja; obe sta diplomirani pravnici in imata za seboj uspešno kariero. To daje avtorici legitimno pravico, da lahko junakinji pripiše marsikatero svojo izkušnjo, vsaj kar se tiče dojemanja žensk na delovnem mestu. Vsaka nadaljnja vzporednica z avtorico pa, kot sama pravi, je naključna. Pisateljica je ustvarila roman, v katerem na vidno mesto postavlja žensko izkušnjo, pri tem pa mahoma opravi s prej naštetimi stereotipi, in s tistim, kar je nekdaj veljalo za skrito in nezaželeno, danes postavlja pred oči bralca.« (Iz spremnega zapisa Mateje Polone Wallas)
»Njena glavna junakinja Sara je polnokrvna gospa v zrelih letih, že dovolj obrušena oseba in, žal, tudi toliko ranjena, da ji ni treba nikomur polagati računov. Ne boji se življenja in gotovo ne človeške pritlehnosti.
Avtorica piše nežno, tenkočutno in natančno. Njen jezik je podroben, toda ne vsakdanje drobnjakarski, čeprav govori o banalijah, kot so krasne obleke, zdrava prehrana, diskretno ličenje in poklicne obveznosti. Njen jezik ni banalen, kaj šele vulgaren, ko nazorno v detajlih opisuje ljubezenske prizore, tudi seks za eno noč. Lahko bi rekli, da je njeno pisanje kot filigransko tkanje: najsi gre za opise krasne narave, sploh ob Mediteranu in zlasti svetlobe, ali pa za orise ljudi, ki prihajajo naproti njeni glavni junakinji.« (Mimi Podkrižnik Tukarič o romanu Ni me več strah)
