Tudi Marija Jakopin je v svojem drugem kriminalnem romanu z naslovom Kristalna smrt postavila prizorišče dogajanja v gozd. V njem se znova pojavijo nekateri znani liki iz njenega prvega romana Umor v Zrćah (Primus 2023), na primer kriminalist Andrej in njegov sodelavec Damir, ki znova rešujeta skrivnosten primer, le da se je domnevni umor zdaj zgodil v mračnem gozdu. Oba glavna junaka poklicno sicer delujeta kot uigran tandem, morda celo bolj kot v prejšnji knjigi, zasebno pa se med njima še vedno iskri zaradi številnih nesporazumov, ki so utemeljeni predvsem na medkulturni neusklajenosti in jezikovnem nerazumevanju. Prav dinamika njunega razmerja je tisto, kar daje mrakobni zgodbi živahen podton, ki ga je v kriminalnih romanih, filmih in serijah sicer razmeroma malo.
Preplet nasmejanega in resnega obraza pa je verjetno tudi glavno orožje, s katerim se avtorica Marija Jakopin romana sooča z vsakdanjimi tegobami, katastrofalnimi novicami in nenehno krizo, v kateri se zdi, da smo zaživeli. »Uvajanje humorja v skoraj katero koli interakcijo s soljudmi že nekoliko zrahlja ta sodobni ustroj, ki je zelo orientiran v to, da morate biti resni, ker boste samo tako nekaj vredni,« je Marija Jakopin pripomnila v intervjuju za podkast Številke, v katerem se je z njo pogovarjal Slavko Jerič. In prav ta izjava izvrstno povzame njen način dela, življenja in, ne nazadnje, tudi uprizarjanja resničnosti v kriminalnih romanih. Da, gozd je dejansko lahko grozljiv, skrivnosten, hkrati pa se v gozdu tudi rojeva življenje, v njem lahko človek najde zadovoljstvo in mir, lahko pa je tudi navdih za smešne pripetljaje ter zaplete, ki jih mora vsebovati dobra kriminalna zgodba. Pa še nekaj: za kriminalke je značilno še, da protagonist najprej zaradi dreves ne vidi gozda, kot pravi znani izrek, nakar se po temeljito opravljeni preiskavi nenadoma izriše celotna slika, situacija pa v hipu postane kristalno jasna. (dr. Dan Podjed)
